Razmišljaj

Jiddu Krishnamurti / Razmišljaj

Krišnamurti preprosto in prodorno razmišlja o temah, kot so izobraževanje, religija in politika ter osvetljuje vzgibe, kot so ambicija, pohlep in zavist, želja po varnosti ter sla po moči in oblasti.

O knjigi

Snov, zajeta v knjigi, je povzeta iz govorov, namenjenih indijskim učencem, učiteljem in staršem, vendar je zaradi lucidne preprostosti in ostre prodornosti izjemno pomembna za razmišljujoče ljudi vseh starosti in slojev po vsem svetu. Objektivno in poglobljeno raziskuje izraze naše kulture, kot so izobraževanje, religija, politika in tradicija, in nazorno osvetljuje osnovne vzgibe, kot so ambicija, pohlep in zavist, želja po varnosti ter sla po moči in oblasti, ki naj bi razgrajali družbo, v kateri živimo.

O avtorju

Krišnamurti velja za enega največjih mislecev in učiteljev vseh časov. Po vsem svetu je predaval o stvareh, ki se nas dotikajo v vsakdanjem življenju, zlasti o težavah sodobne družbe, ki je nasilna in pokvarjena, o iskanju varnosti in sreče ter nujnosti, da se osvobodimo notranjih bremen strahu, jeze, prizadetosti in žalosti.

Iskrice

Zakaj se bojiš biti, kar si? Zakaj ne začneš s tem, kar si, in ne z nečim, kar bi moral biti? Nobenega smisla nima, da se trudiš spremeniti v nekaj, kar misliš, da bi moral biti, ne da bi razumel, kaj si. Opusti vse ideale, utopi jih v reki, odvrzi jih v koš za smeti in začni s tem, kar si.

* * *

Ste kdaj sedeli povsem negibno, ne da bi se zganili? Poskusite, sedite mirno in vzravnano ter opazujte, kaj počne um. Ne trudite se ga nadzirati, ne govorite mu, naj ne skače z misli na misel, bodite le pozorni, kako skače. Ne storite ničesar, samo opazujte, kakor z rečnega brega opazujete vodo, ki teče mimo.

* * *

Brž ko želite biti nekdo, niste več svobodni – pa naj gre za svet politikov, oblasti, položajev in avtoritete ali za tako imenovani duhovni svet, v katerem stremite po kreposti, plemenitosti in svetosti. Samo človek nedolžnega srca, ki uvidi nesmiselnost vseh teh stvari in ga ne žene želja, da bi bil nekdo – samo tak človek je svoboden.

* * *

Seme preobrazbe zasejete šele takrat, ko si dobro ogledate, kakšni ste, razumete in sprejmete. Svoboda ni v tem, da bi se trudili postati drugačni ali da bi počeli, kar vam pade na misel ali se vam zljubi, pa tudi ne v tem, da sledite avtoriteti tradicije, staršev ali guruja, temveč v razumevanju, kaj ste iz trenutka v trenutek.

* * *

Rad bi bil boljši človek, rad bi znal bolje meditirati, rad bi dosegel boga, rad bi bil nekaj drugega, kar si, zato si zavisten in ljubosumen. Razumeti sebe je izjemno težko, saj zahteva popolno osvobojenost od želje, da bi spremenil, kar si, v nekaj drugega. Želja, da bi se spremenil, sproža zavist in ljubosumje, medtem ko razumevanje sebe poraja spremembo.

Odlomek

Nihče te ne more naučiti, kako naj ljubiš. Ko bi bilo mogoče ljudi naučiti, kako naj ljubijo, bi bile težave na svetu zelo preproste. Ko bi se lahko naučili ljubezni iz knjige, kot se naučimo matematike, bi bil svet čudovit; nikakršnega sovraštva ne bi bilo na njem, nikakršnega izkoriščanja, vojn, delitev na bogate in revne, in vsi bi bili prijazni drug do drugega. Toda ljubezni ni tako lahko najti. Lažje je sovražiti in sovraštvo kolikor toliko združuje ljudi. Poraja najrazličnejše fantazije in najrazličnejše vrste sodelovanja, podobno kot v vojni. Ljubezen je veliko težja. Ne moreš se je naučiti, lahko pa opazuješ sovraštvo in ga pazljivo odmisliš. Ne bori se proti sovraštvu, ne govori, kako grozljivo je sovražiti ljudi, prepoznaj ga in pusti, da zdrsne mimo tebe, ne meni se zanj, ni pomembno. Pomembno je, da mu ne pustiš, da bi se ukoreninilo v tvojem umu. Razumeš? Um je kot bogata prst, in če ima dovolj časa, se vsaka težava, ki se pojavi, ukorenini kot plevel, ki ga boš moral izpuliti; če pa ji ne dopustiš dovolj časa, da bi se ukoreninila, ne more rasti in ovene. Če spodbujaš sovraštvo in mu daš čas, da se krepi in dozori, postane velikanska težava. Če pa vsakič znova pustiš, da zdrsne mimo, odkriješ, da postaja um vse bolj občutljiv, ne da bi bil razčustvovan, in tedaj boš spoznal ljubezen. Um zasleduje občutja in želje, ne more pa ljubiti. Ljubezen mora stopiti vanj. In brž ko je v njem, se ne deli več na čutno in božjo, ampak je samo ljubezen.

Izvlečki

Inteligentnost ni znanje. Lahko bi prebrali vse knjige na svetu, pa vam ne bi prebudile inteligentnosti. Inteligentnost je nekaj izjemno pretanjenega. Nima sidra in porodi se, ko razumete celoten proces lastnega uma, ki je rezultat vsega človeštva. Ko ga dojamete, vam ni treba proučiti nobene knjige več, saj um vsebuje celotno znanje preteklosti. Inteligentnost se torej porodi z razumevanjem samega sebe – sebe pa lahko razumete le v odnosu s svetom ljudi, stvari in zamisli. Inteligentnost ni nekaj, kar bi bilo mogoče pridobiti – vznikne uporniško, toda le v ozračju brez strahu.

* * *

Vprašanje: Kakšno vlogo igra disciplina v našem življenju?
Krišnamurti: Žal zelo veliko, ne? Velik del življenja je discipliniran – naredi to, ne naredi onega. Ukazujejo vam, kdaj vstati, kaj jesti in česa ne, kaj morate vedeti in česa ne smete, govorijo vam, da morate brati, obiskovati šolo, narediti izpite in tako naprej. Starši, učitelji, družba, tradicija in svete knjige vam govorijo, kaj delati, zato je vaše življenje omejeno, ograjeno je z disciplino, ne? Ste jetniki ukazov in prepovedi, ki so palice vaše kletke.
Kaj se zgodi z umom, ki ga omejuje disciplina? Kadar se česa bojite, se čemu upirate ali kadar se morate obvladati in biti prisebni, je disciplina nujna. Zanjo se odločite po lastni volji ali pa posreduje družba, ki jo sestavljajo starši, učitelji, tradicija in svete knjige. Toda kaj se zgodi, če začnete poizvedovati in iskati, če se učite in razumevate brez strahu? Tedaj razumevanje porodi lasten in resničen red, ki ne vznika iz prisile in vsiljevanja.
Razmislite o tem, da ne morete biti svobodni, veseli in iniciativni, kadar ste disciplinirani zato, ker se bojite, ker vas zmelje prisila družbe, ker ste podložni besedam staršev in učiteljev. Starejša ko je kultura, večje je breme tradicije, ki vas disciplinira in narekuje, kaj morate početi in česa ne smete. Pritisnjeni ste k tlom in psihološko sploščeni, kakor da bi vas povozil cestni valjar. To se dogaja v Indiji – teža tradicije je tako mogočna, da je uničila vsakršno pobudo in niste več posamezniki, temveč del družbenega stroja. Ste zadovoljni s tem? Razumete? Ne upirate se, ne izbruhnete, ne odtrgate se. Starši nočejo, da bi se upirali, učitelji nočejo, da bi se odtrgali, zato je cilj izobraževanja prilagoditi vas vzpostavljenemu vzorcu. Žal po njem niste popolno človeško bitje, saj vam strah gloda srce, in dokler se bojite, ne morete biti ne radostni ne ustvarjalni.

* * *

Vprašanje: Naj si oblikujemo mnenje o nekom ali ne?
Krišnamurti: Naj bi imeli mnenje o ljudeh? Naj bi oblikovali sodbe o njih? Kaj vam je pomembno, potem ko oblikujete mnenje o učitelju? Vaše mnenje o njem. Tako se dogaja v življenju, ne? Vsi imamo mnenja o ljudeh in govorimo: »Dober je,« »Nečimrn je,« »Vraževeren je,« »Dela to in ono.« Med seboj in drugim človekom dvignemo zaslon zamisli, tako da se pravzaprav nikoli ne srečamo z njim. Kadar vidimo, da nekdo nekaj počne, rečemo: »To je napravil,« vendar je pomembno upoštevati čas dogodka. Razumete? Če vidite, da nekdo napravi nekaj, kar imate za dobro ali slabo, oblikujete mnenje, ki se rado ustali, in ko ga po desetih dneh ali leto pozneje spet srečate, še vedno gledate nanj v okviru svojega mnenja, čeprav se je v tem času mogoče spremenil. Zato nikar ne recite: »Tak je,« temveč: »Februarja je bil tak,« kajti ob koncu leta utegne biti povsem drugačen. Če komu rečete: »Poznam tega človeka,« se mogoče povsem motite, saj ga poznate le do neke točke ali po dogodkih, ki so se zgodili v nekem času, onstran tega pa vam je neznan. Pomembno je torej, da vsakega človeka srečate s svežim umom, nikoli s predsodki, ustaljenimi zamislimi ali mnenji.