Blagoslovi starega očeta

Rachel Naomi Remen / Blagoslovi starega očeta

Kratke, tople in presunljive zgodbe zbujajo iz vsakodnevne rutine, odpirajo oči in srce za lepoto življenja ter spodbujajo gibanje za celostno zdravje telesa in uma.

O KNJIGI

Zgodbe Rachel Naomi Remen zdravijo najgloblje strahove: da ne pripadamo, da smo nevredni in nemočni, da nimamo varnega kotička, kamor bi se zatekli. Ko jih beremo, sedimo ob nogah njenega starega očeta, poznavalca kabale, čigar ljubezen in modrost sta zdravilni. Dotaknejo se nas in nas spremenijo ter globlje povežejo z življenjem, tako da začnemo drugače gledati nase in na druge ter na koncu spoznamo, da je življenje bogatejše, kot smo mislili, ljudje pa boljši, kot smo verjeli.

Vsak pravi učitelj je le usmerjen prst. Mogoče bomo na koncu spoznali več, če ne bomo sledili svojim učiteljem, marveč tistemu, čemur sledijo oni. Od dobrega učitelja se lahko naučimo skrivnosti poslušanja, ne pa skrivnosti življenja. Poslušati bomo morali sami.

Nekateri iščejo modrost z osredotočeno namero ali tehniko, meditirajo ali vadijo jogo ali tai či. Predajajo se tišini, mantrajo, se postijo ali molijo. Toda nič od tega vas ne bo naredilo modre. Vse tehnike in namere vam sicer lahko pomagajo bolje prisluhniti nečemu v sebi in onstran sebe, modrost pa zahteva, da življenje izkusite.

O AVTORICI

Rachel Naomi Remen je profesorica medicine in ustanoviteljica ter direktorica Inštituta za študij zdravja in bolezni, desetletnega izobraževalnega programa za zdravnike. Predava na medicinskih fakultetah in bolnišnicah po vsej Ameriki in je ena prvih pionirk gibanja za celostno zdravje uma in telesa. Poleg tega je izjemna pripovedovalka zgodb in odlična opazovalka življenja.

ISKRICE

Pogosto ne prepoznamo blagoslova, ko nam je dan, ali pa ga ne živimo, ker nas ovirajo lastne zamisli o življenju. Včasih zamrznemo v preteklosti in včasih se ne zavemo možnosti, ki jih ponuja sedanjost.

* * *

Naša integriteta poje globoko v nas, pa naj jo slišimo ali ne. Ton je, ki ga lahko sliši vsak sam. Sčasoma, ko nas bo življenje pripravilo, da mu bomo prisluhnili, nam bo pomagal najti pot domov.

* * *

Po vsaki veliki izgubi moramo znova izbrati življenje. Da bi se zmogli odločiti zanj, moramo žalovati. Bolečina, ki je ne izžalujemo, obstoji med nami in življenjem.

* * *

Življenje večine med nami je veliko pomembnejše, kot se zavedamo. Odkritje smisla največkrat pomeni, da na novo vidimo znane stvari, in ne da se jih drugače lotevamo.

* * *

Vsakič, ko nekoga velikodušno poslušamo ali spodbujamo, naj poišče smisel, razmišlja o možnostih ali sanja ali upa ali pobegne od sojenja samemu sebi in notranje kritičnosti ali se zave, da je pomemben, krepimo življenje. Vsakič, ko z nekom delimo radost, blagoslovimo življenje v njem.

* * *

Trpljenju se ognemo le za visoko ceno odmika od življenja. Da bi polno živeli, se moramo globoko in spoštljivo zazreti v lastno in v trpljenje drugih. V globinah sleherne rane, ki smo jo preživeli, je moč, potrebna za življenje. Modrost, pridobljena z ranami, daje zavetje. To spoznanje ni za ljudi plašnega srca. Sicer pa tudi življenje ni.

ODLOMEK

Maimonides, veliki rabin in zdravnik, opisuje v Mišna tori osem ravni »dobrodelnosti« ali načinov dajanja. Gre za enega številnih tradicionalnih naukov, o katerih sva razpravljala in umovala z dedom. On je bil ortodoksni rabin, ki je vse življenje proučeval talmud, meni pa je bilo pet let. Ko je bilo besedilo skrivnostno in zapleteno, kot je bilo tole, ga je poenostavil in pustil nedotaknjeno le najosnovnejšo modrost. Naj navedem, kako mi ga je povedal.
Na osmi in najosnovnejši ravni dajanja človek nejevoljno kupi plašč drgetajočemu človeku, ki ga prosi za pomoč, izroči mu ga v navzočnosti priče in čaka zahvalo.
Na sedmi ravni ravna enako, le da ne čaka prošnje za pomoč.
Na šesti ravni širokosrčno ravna enako, ne da bi čakal prošnjo za pomoč. Na peti ravni širokosrčno izroči kupljen plašč, vendar brez prič.
Na četrti ravni širokosrčno in brez prič raje podari lastni plašč kot kupljenega.
Na tretji ravni širokosrčno podari lastni plašč, vendar obdarovanec ne ve, kdo mu ga je dal. Toda darovalec pozna osebo, ki postane njegov dolžnik. Na drugi ravni širokosrčno podari lasten plašč, vendar ne ve, kdo ga je dobil. Toda obdarovanec ve, čigav dolžnik je.
In nazadnje, na prvi in najčistejši ravni dajanja človek širokosrčno daruje lastni plašč, ne da bi vedel, kdo ga je dobil, in kdor ga dobi, ne ve, kdo mu ga je dal. Dajanje postane naraven izraz dobrote v nas in dajemo tako naravno kot cvetlice izdihavajo svojo dišavo.

IZVLEČKI

Trpljenju se ognemo le za visoko ceno odmika od življenja. Da bi polno živeli, se moramo globoko in spoštljivo zazreti v lastno in v trpljenje drugih. V globinah sleherne rane, ki smo jo preživeli, je moč, potrebna za življenje. Modrost, pridobljena z ranami, daje zavetje. To spoznanje ni za ljudi plašnega srca. Sicer pa tudi življenje ni.

* * *

Učenje od življenja zahteva čas. Redko prepoznam življenjsko modrost, ko mi je dana. Včasih je moje tavajoče oko pozorno na kaj drugega in vsa darila modrosti niso ovita v lep papir. Pogosto sem sprejela tako darilo leta po trenutku, ko mi je bilo ponujeno. Včasih sem morala prej sprejeti druge stvari in doživeti druga izkustva, da sem bila pripravljena. Večina modrosti je kot podarjena obleka. Kot vse podarjene obleke je marsikdaj prevelika, ko nam je dana.

* * *

Življenje vsebuje milino, ki daleč presega vse, česar bi se mogli domisliti. Nemara leži modrost v vedenju, kdaj je prav obsedeti in čakati, da se razgrne. Prenagljeno delovanje lahko vodi k nepomembnim rezultatom in, še pomembneje, lahko nas zapelje, da zaupamo sebi, namesto da bi se naučili zaupati življenju.

* * *

Nekaj v nas zmore preoblikovati trpljenje v modrost. Postopek spreminjanja bolečine v modrost je podoben postopku razvrščanja. Najprej občutimo vse. Nato drugo za drugo opuščamo jezo, krivdo, krivico in nazadnje še bolečino, dokler nam ne preostaneta le globlji občutek vrednosti življenja in večja zmožnost, da ga živimo.