Naj spregovorim o liku, ki sem mu posebno naklonjena. Iz starih novomehiških mitov je mogoče izbezati natrgane resice lika, podobnega nekakšni »stari materi snega«, kot bi ji rekla. Zdi se poosebljenje mitske stare matere z brčicami, ki so kot ledene sveče, s koničastimi šopi las, popršenih s snegom, in z mehkimi oblačili iz belih snežink. Živi med živalmi in v pravljicah, ki sem jih slišala, naj bi trpečim pomagala tako, da jih zamrzne. Ni duh smrti, ampak več, začasna moč omrtvičenja, milostna darovalka, ki omogoči oddih od bolečine.
Mislim, da sem jo nekoč videla s kožo in kostmi. Bila je la vieja, »najstarejša stara ženska« v majceni vaški bolnišnici v Novi Mehiki, kjer sem nekaj časa delala. Stara Ana je trpela zaradi visoke vročine, ki je zdravniki kljub najrazličnejšim poskusom – predvsem s tekočinami in počitkom – niso mogli zbiti na normalno. Toda bila je divje vrste in svojo bolezen mi je opisala kot »vročinsko bolezen«, ki jo izzove napad bilisa, jeze, v njenem primeru zaradi nedavnega prepirčka s sosedo.
Stara Ana je kar naprej prosila zdravnike, naj jo v invalidskem vozičku odpeljejo na sneg. Rekla je, da želi razpreti haljo in pokazati prsi nebu. Mislili so, da se ji blede. Mislili so, da se hoče izpostaviti ledenemu mrazu, da bi se pokončala. Naročili so nam, naj zelo budno pazimo nanjo in je ne izgubimo spred oči.
Veste, v takih primerih je težko reči, ali bi ti bilo treba čestitati ali izraziti sožalje, vendar so trenutki, ko preprosto moraš ubogati zahteve starke ali pa ... »Ali pa« pogosto ni jasno določen. Preprosto veš, da boš še leta in leta obžaloval vsako uro vsakega dne, če ne boš pri priči ubogal.
Ko me je stara Ana z razžarjenimi lici od vročine prosila, naj jo odpeljem ven na mraz, sem jo v pičlih šestdesetih sekundah zavila v odeje z dveh postelj, napol odnesla v srebrni invalidski voziček ... rekla mu je »leteči stol« ... in jo odtihotapila skozi stranska vrata. Bila je vsa obložena s pregrinjali, ki so se vlekla po tleh, oblečena le v golo telesce in eno tistih izpranih svetlo modrih bombažnih halj, potiskanih z opekači in kavnimi skodelicami.
Ko sem jo potisnila pod temno modro zvezdnato nebo v senci počrnelih gora Sangre de Cristo, je bila stara Ana v sedmih nebesih. Toda kovinski ročaji tistega »letečega stola« so zahtevali skoraj vso mojo pozornost. Srebrni ročaji so tako hitro zledeneli, da je vseh pet tisoč kosti v mojih dlaneh žarelo in bolelo, kakor da se bodo zlomile. Zagotovo, sem pomislila sama pri sebi, bova tukaj obe umrli. Videla sem že naslove v krajevnem časopisu: Skupnost pretresena: dvojni samomor.
Toda stara Ana sploh ni čutila mraza. Prosila me je, naj ji pomagam vstati. Pravzaprav mi je ukazala: »M'hija, arriba! Hči moja, dvigni me!« In tako se je prav tam, v zimskem snegu, pred Bogom in z mano ob sebi, v svojih pošvedranih čevljih brez nogavic, z razcefrano ruto in potem ko je pustila svoj črni rožni venec na sedežu stola – zravnala kot vitel, tik pred tem, da se sesede, ker skuša dvigniti pretežko breme.
Pa vendar je nazadnje le obstala na nogah in omahovala na negotovih gležnjih. Pomislila sem: »V redu, samo še nekaj sekund in že jo bom spet zavila, posadila na voziček in z njenimi dragocenimi starimi kostmi oddrvela nazaj v toplo poslopje.«
Tako sem se stegnila po njeni roki, da bi ji pomagala sesti, toda z močjo deseterih žensk se je zavrtinčila, da, »zavrtinčila« je prava beseda, in s spretnostjo ženske, nenadoma osemdeset let mlajše, je s krikom, ob katerem ti zaledeni kri: »Ahhh!«, široko razprla haljo in obstala gola kot Madona sredi odej in halje, ki so zdrsnile v sneg, obdane z ledom in plundro.
Bil je trenutek, ki je v več pogledih jemal dih, kajti priznati moram, da sem v tistem trenutku pričevala dejstvu, da so starčevske prsi bitja čudežne lepote.
Stali sva tam v mrazu in vetru. Moj obraz in dlani so se ogreli ali pa tako otrpnili, da jih nisem več čutila. Stara Ana je globoko vdihovala, zadrževala dih ... in silovito izdihovala. In nazadnje, ko je, drobna kot ptiček, zagledala zvezdo, ki je padla z neba, kar je v Novi Mehiki mogoče videti vsakih nekaj minut, je začivkala: »Todo, finito, dovolj je. Odpelji me nazaj, m'hija, hči moja.«
Skrbno sem ogrnila razpadajoče kose natrgane mokre halje okoli njenega mrzlega, tako ledeno mrzlega golega telesa, počasi sem jo posadila na stol, vrgla mokre odeje čez rame, kakor da odhajam v rudnik ... in z očmi, ki so švigale levo, desno, navzdol in za hrbet, v teku potiskala njen voziček skozi sneg, dvigaje plundrasta krila, in nazaj v vedno pregreto nizko poslopje.
Ker sem bila mlada in neizkušena, sem se ves čas bala, čeprav je moje srce govorilo drugače, da sem nora, ker sem sprejela zarotništvo, da bom čez nekaj ur zagotovo našla njeno nežno dušo mrtvo, mrtvo, mrtvo zaradi »plačnice« v njeni postelji. Zmrznjeno kakor v risanki, znotraj dolgega kosa ledu.
Toda Ana ni zbolela za pljučnico. Ni umrla. Pravzaprav je bila po eni uri že toliko boljša, da je hrupno in zadovoljno prebudila vse osebje z nespodobnimi zahtevami, naj ji prinesejo čaj posebne vrste: »Libidon, tisti, ki prebudi vse ženske sokove!« pijačo, katere pravo ime je čaj Lipton.
Stara Ana je bila ženska, ki je še kako poznala svoje čudovito telo. Znala si je zbiti vročino, kakor si ne bi domislil nihče. Kot mnoge stare matere je vedela za stvari, ki jih nihče ne more spodbijati, če ni zares nor in ni ostal brez ene same možganske celice, kajti prezir starke zlahka pusti ožganine na tvoji preteklosti in tudi prihodnosti.
