so besede, ki najbolj ustrezajo pomenu tako zelo razširjenih, skoraj že vraščenih okej, kul, ful.
Veliki angleško slovenski slovar navaja:
OKAY : dobro, v redu, prav, okej(!)
FULL : zelo, prav, naravnost
COOL: kul, frajerski, mega (!)
So obdobja, ko se zalotim, da jih uporabljam v pogovoru, najpogosteje v tistih površnih izmenjavah pozdravov in dveh ali treh stavkov o tem, kako ti gre, kako se imaš, ko drugega (ali tebe) pravzaprav ne zanima odgovor in ga nikakor ne gre obremenjevati s kakšnimi zapletenimi ali nepričakovanimi razlagami ali priznanji, saj ne ve, kaj bi z njimi.
In pride čas, ko se zalotim, da me motijo. Ker se tako pridružim vsem, ki živijo hitro, govorijo hitro, mislijo vnaprej ali ne mislijo, ko govorijo, in se sporazumevajo le na površini in nekako čredno. Na najlažji način in da si hitro povedo. Skoraj šifrirano, kot je s sms sporočili in emaili. Zakaj bi se zamujali?
Ne maram čistunov. Ker dvomim o konvencionalnih merilih in pravilih. Posebej v današnjem času. Tudi jezikovnih, kadar se meni kaj lepše sliši, pa ni pravilno slovensko. Kar še kako občutim, ko prevajam in se jih držim. In recimo, prevajam vse te okay in full in cool z dobro in zelo in lepo ali s kakšnimi podobnimi izrazi, ki se bolj ujemajo z naravo pogovora, čeprav vem, da bi bilo bolje napisati okej in ful in kul, kajti tako pač danes govorimo.
Pa ne, da bi mi bili všeč kakšni sofisticirani govorci, tisti, ki uporabljajo pravilen jezik in izbrane besede, pa popolnoma nič ne povedo, kar ugotoviš že po prvem stavku, ali oni, ki poslušajo sebe, ko govorijo, in so jim drugi le platno, na katerem se vidijo. Pri prvih prav kmalu postanem nestrpna, pri drugih se izklopim. Ne eni ne drugi me ne zanimajo. Od nekdaj mi je bila ljubša vsebina od oblike, zato me kopičenje izbranih besed naravnost razdraži, kot me vsakršna zloraba. Zgodilo se je že, da sem prekinila govorca druge vrste, ko mi je kaj razlagal, ker sem vedela, kaj mi hoče povedati, in tudi, kako dolgo bo še pleteničil, jaz pa sem bila že na koncu njegove misli. Obveljala sem za nevljudno in rečeno mi je bilo, naj poskušam do konca. Zato se raje izklopim, si nekaj časa ogledujem človeka, ki samovšečno pretika priredja in podredja z ustreznimi besednimi mašili, včasih tudi uganem, katere besede bo uporabil v nadaljevanju. Prijazno počakam na prvi premor in se poslovim.
In prav nič me ne moti, ker ne govorim tekoče, ker včasih ne najdem prave besede, ker delam premore, ker obmolknem, ko bi lahko zdrdrala utečene fraze, pa raje poiščem besede, ki jih čutim. Tudi zato ne maram teh okej in kul in ful.
