Neki človek ve, da na svetu obstaja kamen, ki že z dotikom spremeni železo v zlato. Odloči se, da ga bo našel. Okoli pasu si priveže verigo in se odpravi na pot. Zgrabi vsak kamen, ki ga zagleda, in z njim udari ob verigo. Železo ostaja železo, on pa odmetava kamne. Tako nadaljuje tedne in mesece, vse bolj raztreseno. Dokler ga nekega dne ne ustavi neki otrok.

»Ej, stari, kje si našel to lepo zlato verigo?«

Moški jo pogleda. Res se je spremenila v zlato. Toda kateri od tisoče in tisoče kamnov, ki jih je zgrabil in odvrgel, je bil pravi?

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Nekega dne skoči v ribnik, kjer žaba živi že vse življenje, druga žaba, ki trdi, da prihaja iz oceana.

»Iz oceana? Kaj je to?« vpraša ribniška žaba.

»Velik kraj, velikanski,« reče prišlekinja.

»Kako velik?«

»Zelo zelo velik.«

Ribniška žaba zariše z nogo majhen krog na vodni gladini.

»Tako velik?«

»Ne. Veliko večji.«

Žaba zariše večji krog.

»Tako velik?«

»Ne, večji.«

Tedaj zariše ribniška žaba krog, v katerega zajame ves ribnik, torej ves njej znan svet.

»Tako?«

»Ne. Veliko veliko večji,« reče žaba iz oceana.

»Lažnivka!« zavpije kup manduk, ribniška žaba. In ne govori več z drugo žabo.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Neki človek pride k svojemu kralju, ki slovi po veliki modrosti, in ga vpraša: »Gospod, povej, ali obstaja svoboda v življenju?«

»Seveda,« mu odvrne kralj. »Koliko nog imaš?«

Človek se pogleda, presenečen nad vprašanjem. »Dve, moj gospod.«

»Pa lahko stojiš samo na eni?«

»Seveda.«

»Poskusi. Odloči se, na kateri.«

Človek pomisli, nato dvigne levo nogo in prenese vso težo na desno.

»Dobro,« pravi kralj. »Sedaj pa dvigni še drugo.«

»Kako? To ni mogoče, moj gospod.«

»Razumeš? To je svoboda. Svoboden si, a samo za prvo odločitev. Potem nič več.«

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

V nekem gurukulamu je deset učencev. Nekega dne se odločijo oditi na romanje in določijo enega izmed sebe za vodjo skupine. Deseterica odide. Pridejo do reke, ki jo morajo prečkati. Vodja vpraša, ali znajo plavati. Da, vsi. Ko dosežejo drugi breg, jih prešteje in zgroženo ugotovi, da jih je le devet. Spet jih prešteje in še vedno jih je devet. Učenci začnejo obupani klicati in z očmi preiskujejo vodo. Kje je deseti? Ni sledu o njem, ne trupla, ne oblek, ne vpitja, ničesar. Jočejo, ne vedo več, kaj bi storili, ko se jim približa starec, ki jih je gledal od daleč, in reče:

»Nimate se za kaj žalostiti. Deseti se ni izgubil. Deseti je tu.«

»Kje? Kako?« sprašujejo učenci.

»Deseti je tu, zdaj, med vami.«

Učenci ga nejeverno gledajo.

»Tukaj je in lahko ga najdete, ne da bi naredili korak,« vztraja starec.

Vodja poskusi znova. S prstom kaže na prsi vsakega svojih tovarišev in počasi šteje: »En, dva, tri ... osem, devet.« Starec pokaže s prstom na njegove prsi in reče: »Deset! Deseti si ti!« pravi.

Fantje razumejo in romajo naprej.

Starec je samo pokazal, kar je bilo očitno: kdor išče, je iskano. Problem je in rešitev. Rešitev je v odkritju samega sebe. Podobno kot je z valom – vodji ni treba postati deseti učenec, mora le pripoznati, da je deseti.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

V enem zadnjih deževnih gozdov na južnem otoku Mindanao je preživelo majhno pleme primitivnih staroselcev, Tedurajev, ki jim je stoletja uspelo ogibati se »civilizaciji«. Za Teduraje je bilo značilno, da se niso bali smrti, kar je za človeške skupnosti vseh časov izjemno redko.

»Ko se rodiš, nisi nikoli sam,« so antropologovi zapisi navajali njihove besede. »Vsako rojstvo je rojstvo dvojčkov, telesa in popkovnice. Dvojček telo ima pljuča in živi, dvojček popkovnica pa umre, ker ne more dihati, toda preden se ločita, se dvojčka pogovorita in dvojček popkovnica vpraša drugega, kdaj in kako želi umreti. »Od starosti, v času monsuna, po rojstvu prvega vnuka?« Dogovorita se, kateri dan in uro se bosta sestala. Prvi odide, da bi živel v kraljestvu gozda, drugi pa se odpravi v kraljestvo mrtvih, kjer pripravi lepo hišo. Malo pred dogovorjenim sestankom dvojček popkovnica prečka kozmični most, ki razmejuje kraljestvi, se prikaže v vasi, kjer živi dvojček telo, počaka dan ali dva, dokler ne opravijo pogrebnih obredov in zagrebejo trupla za jedce trupel. Tedaj odpotujeta, da bi srečno zaživela brez dela in nepretrgano sesala najboljši betel.«

Smrt jih ni plašila in jih nikoli ni presenetila, saj se je vsak od njih odločil, kako in kdaj bo prišla ponj.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Moč ni v stvari sami, ampak v moči uma, ki verjame v moč stvari. Tibetanci to razlagajo z naslednjo zgodbo.

Neki menih se po dolgoletni odsotnosti odloči obiskati mater, za katero ve, da je zelo revna, in domneva, da je na robu izstradanosti. Toda v vasi ga pričaka presenečenje, kajti mati se odlično počuti. Neki star sadhu ji je dal mantro, ob katere zvoku se kamni, ki jih vrže v lonec, spremenijo v krompir. Ko se mati loti priprave večerje po svojem sistemu, meniški sin, odličen poznavalec svetih stvari, opazi, da napačno izgovarja sanskrtske besede mantre in jo popravi. Mati je ponosna na sinovo znanje in takoj intonira novo različico, toda rezultat razočara. Kamni v loncu ostanejo kamni, tako da nimata kaj jesti. Menih uvidi, prosi mater, naj ponovi svojo različico mantre, in v loncu se čudežno pojavi kadeči se krompir.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Neki človek umre in zapusti svojim trem sinovom sedemnajst slonov. V oporoki zapiše, naj jih pol dobi najstarejši sin, tretjino drugi in devetino četrti. Sinovi ne vedo, kako naj jih razdelijo. Pomislijo, da bi enega slona prerezali na dvoje, in se sprejo. »Naš oče je bil nor, ne bi nas smel prepustiti taki dilemi,« pravijo. Tedaj prijaha na slonu mimo vasi kraljevi minister, namenjen v prestolnico. Posluša njihovo težavo in reče: »Ne skrbite. Vzemite mojega slona, dodajte ga svojim sedemnajstim in jih razdelite.«

Trojica ne razume, kako more biti minister tako velikodušen, vendar naredijo, kot jim je rekel. Slonov je zdaj osemnajst. Prvi sin jih vzame pol, to je devet; drugi vzame tretjino, to je šest, tretji vzame devetino, to je dva. Skupaj jih vzamejo sedemnajst. Bratje so presrečni in se zahvalijo ministru, ki vzame preostalega slona, to je svojega, osemnajstega, in se poda na pot proti prestolnici.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Levinja umre med porodom in levčka, ki ostane sirota, posvoji čreda ovac. Odrašča med njimi, pase se z njimi, z njimi se nauči blejati in se po ovčje družiti. Dokler se nekega dne ne pojavi star lev in rjoveče napade čredo, potem ko ga je od daleč opazoval. Levček, prestrašen kot preostale ovce, zbeži, a stari lev ga dohiti, zgrabi za vrat, odvleče k ribniku in prisili, da se pogleda v ogledalu vodne gladine.

»No, kdo si? Ovca?« vpraša lev.

In levček prvič izdavi nekaj rjovenju podobnega.

Ta levček smo mi, ki ne vemo, kdo smo. Stari lev je guru. Ogledalo vodne gladine je vedanta.

Brez guruja ni vednosti. Zato je tako pomemben. »Čemu hodiš od mesta do mesta, od svetišča do svetišča in iščeš boga? Bog biva v tebi, ti si bog. Torej ne išči boga. Raje išči guruja, ki te bo vodil k odkritju samega sebe,« je napisal Šankaračarja pred dvanajstimi stoletji.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku

Obmolknil je, me pogledal, kot da bi se hotel prepričati, ali bom razumel in morebiti soglašal z zamislimi, ki jih je nato naštel.

»To ni edini svet,« je rekel in s širokim zamahom roke zajel vse obzorje.

»To ni edini čas,« je s prstom pokazal na mojo uro.

»To ni edino življenje,« je pokazal nase, Angelo in name, na psa in vse, kar nas je obdajalo.

Obmolknil je, kot da bi hotel, da se zamisliva nad tem.

»In to ni edina zavest.« Dotaknil se je prsi in sklenil: »Kar je zunaj, je tudi notri, in česar ni notri, ni nikjer.«

Kot da bi hotel ublažiti napetost, je bruhnil v vesel smeh in obrnjen k meni dodal: »Zato potovanje ne koristi. Če nimaš ničesar v sebi, tudi zunaj ne boš ničesar našel. Zaman je hoditi po svetu in iskati, česar ne moreš najti v sebi.«

Zadel me je v živo. Imel je prav.

Povzeto iz knjige Tiziana Terzanija Še en krog na vrtiljaku